MLATILNICA
Edinstven kulturni spomenik in arhitekturna dediščina.
Na posestvu Novi dvori so ohranjene številne gospodarske stavbe. Čeprav te zgradbe niso tako reprezentativne kot palače in gradovi, so funkcionalne, imajo namen in posebno okoljsko ter kulturno vrednost.
Mlatilnica, ki so jo uporabljali za mletje žita, je okrogla zgradba s premerom 18 metrov, z visoko trietažno stožčasto strešno konstrukcijo, pokrito s skodlami. Na severni in južni strani vršilnice so prizidane tako imenovane »parme« (prostori, kjer so ščitili seno, koruzne storže itd. pred vlago).
Ker mletje žita povzroči veliko prahu, so bile mlatilnice običajno na prostem, zato je mlatilnica v Novih dvorih ena od redkih ohranjenih primerov gospodarske arhitekture plemiške posesti 18. stoletja. Mlatilnica je bila v celoti obnovljena leta 2018 in je danes multimedijski center za kulturne prireditve in poslovne dogodke.
MLETJE ŽITA V PRETEKLOSTI
Na posesti Novi dvori so gojili različna žita (pšenico, rž, ječmen, ovsje, koruzo). Žetev je bila eno najpomembnejših in najzahtevnejših del, obilna žetev pa je zagotavljala kruh za celo leto. Po žetju, so žito mleli – ločili zrna od klasov. Do konca 19. stoletja so to delali ročno z lesenimi mlatilnicami ali s pomočjo živine, večinoma je to opravilo opravil konj. Mlatenjez mlatilnicami je zahtevalo veliko število moških, ki so krožili v enakomernem ritmu in udarjali po položenih svežnjih na tleh. Po prvem mlatenju so moški počivali, ženske pa so s kmečkimi vilami obračale slamo. Nato so nadaljevali z mlatenjem, ženske pa so nato pometale zrna in slamo. Pri mlatenju s konji so razrahljane svežnje položili okoli stebra na sredini mlatilnice. Konje so privezali k stebru z dolgo vrvjo, ki se je ovijala okoli stebra, ko so se konji približevali sredini s krožnim gibanjem. Pod pritiskom konjskih kopit je zrnjepadalo s klasov. Preostalo slamo so odnesli in zložili v kopice, zrna pa so s pomočjo zraka ločili od pleveli, in sicer tako, da soj ih metali v zrak.
Mlatilnica Novih dvorov je edinstven primer popolnoma ohranjene zgradbe te vrste, ne samo na Hrvaškem, temveč na širšemobmočju Srednje Evrope.
„Mlatilnica, zgrajena za pokojnega Gospoda, ima dve parmi in tla na sredi za sušenje koruze ter raztrgano šindelasto streho.” Tako je mlatilnica opisana v registru dediščine, seznamu premičnin in nepremičnin družine Sermage, ki je bil sestavljen leta 1782 po smrti grofa Petra Troila Sermagea. Verjetno jo je dal zgraditi prav on, med letoma 1761 in 1771.
Jedinstven spomenik kulture i graditeljske baštine
Na imanju Novi dvori sačuvane su brojne gospodarske zgrade. Riječ je o posve funkcionalnim objektima, koje imaju osobitu ambijentalnu i kulturnu vrijednost.
Vršilnica za vršenje žita okruglo je zdanje, promjera 18 metara, s visokim troetažnim krovištem stožastog oblika koje je bilo pokriveno šindrom. Sa sjeverne i južne strane vršilnice prigrađene su parme (prostorije u kojima se čuvalo sijeno, kukuruzovina i sl. kako bi ih se zaštitilo od vlage). Budući da se pri vršidbi žita diže velika prašina, vršilnice su obično bile na otvorenom pa je zbog toga ova vršilnica u Novim dvorima jedan od rijetkih sačuvanih primjera gospodarske arhitekture plemićkog posjeda iz 18. st.
Vršilnica je u potpunosti obnovljena 2018. godine i danas je pretvorena u multimedijski centar za kulturna događanja i poslovne skupove.
„Vršilnica zidana s dve velike parme u sredini imajuća pod za kukuruzu sušiti, krov šindolski podrti za pokojnoga Gospodina napravljena.“ Ovako je u ostavinskom inventaru, popisu nekretnina i pokretnina obitelji Sermage, koji je nastao 1782. godine nakon smrti udovice grofa Petra Troila Sermagea, opisana vršilnica koju je upravo on dao sagraditi najvjerojatnije između 1761. i 1771. godine.
VRŠENJE ŽITA U PROŠLOSTI
Na imanju Novi dvori uzgajale su se razne žitarice (pšenica, raž, ječam, zob, kukuruz). Žetva je bila jedan od najvažnijih i najtežih poslova, ali bogata žetva osiguravala je kruh tijekom godine. Nakon dopremanja žita s polja, žito se vršilo, odnosno, zrnje se izdvajalo iz klasja. Do kraja 19. stoljeća to se radilo ručno uz pomoć drvenih mlatilica ili uz pomoć stoke, najčešće konja. Vršenje žita mlatilicama zahtijevalo je velik broj muškaraca koji su ujednačenim ritmom kretanjem u krug udarali po položenom snoplju. Nakon što bi prvi put izmlatili žito, odmorili bi se, a žene bi drvenim vilama premetale slamu. Zatim bi se nastavilo mlatiti, nakon čega bi žene mele zrno i slamu. Za vršenje žita konjima polagali su se rastreseni snopovi oko stupa u sredini gumna. Konji su za stup bili privezani poduljim užetom koji se omatao kako su se konji primicali kružno od vanjskog ruba prema sredini. Pod udarcima njihovih kopita zrnje je ispadalo iz klasova. Slama koja je ostajala, micala se i slagala na stog, a zrno se uz pomoć vjetra, bacanjem u zrak odvajalo od pljeve.
Vršilnica Novih dvora jedini je primjer u cijelosti sačuvane građevine ovoga tipa, ne samo u Hrvatskoj, već i na širem kulturnom prostoru srednje Europe.
THE THRESHING BARN
Unique cultural monument and monument of architectural heritage
Numerous commercial buildings have been preserved at the Novi Dvori manor. Even though these buildings are not as representative as palaces and castles, they are functional and have a purpose as well a special environmental and cultural value.
Vršilnica, which was used for threshing grain is a circular edifice 18 metres in diameter, with a high three-storey cone-shaped roofing structure covered with shingles. On the northern and southern sides of the vršilnica so-called ‘parmas’ were added (rooms where hay, maize stalks etc. are protected from moisture).
Since threshing grain involves creating a lot of dust, threshing facilities were usually outdoors, so this vršilnica in Novi Dvori represents one of the few preserved examples of commercial architecture of a manor from the 18th century. Vršilnica was completely renovated in 2018 and is today a multi-media centre housing cultural events and business gatherings.
THRESHING IN THE PAST
On the Novi Dvori manor various cereals used to be grown (wheat, rye, barley, oat, maize). Harvesting was one of the most important and difficult jobs, but a rich harvest provided bread throughout the year. After bringing in the harvested cereals they were threshed, i.e. the grains were separated from the ears. Until the end of the 19th century it was done manually using wooden flails or cattle, mostly horses. Threshing with flails required a large number of men who
would move in circles at an even pace beating the sneaves lying on the ground. After threshing the grains for the first time the men would take a break and the women would toss the hay with wooden hay-forks. Then the threshing would continue and after that the women would sweep the grains and the hay. When the grains were threshed using horses, loosened sneaves were laid around the pole in the middle of the threshing floor. The horses were tied to the pole with a lengthy rope which wrapped around the pole as the horses were approaching the centre moving in circles. The grains would fall out of the ear under the pressure of the hooves. The remaining straw would be removed and stacked, and the grain would be tossed in the air to be separated from the chaff by the wind.
Vršilnica of Novi Dvori is a unique example of a fully preserved building of this kind, not only in Croatia, but also in a broader cultural area of Central Europe.
„Vršilnica, made for the late Master, has two parmas and a floor in the middle for drying maize and a ragged shingled roof “. This is how vršilnica is described in the heritage inventory, the list of movable and immovable property of the Sermage family, which was compiled in 1782 upon the death of count Petar Troil Sermage. It is him that had it built probably between 1761 and 1771.