Kapela sv. Jožefa arhitekturno odraža svoj čas. Zgrajena je bila leta 1855, sredi stoletja, ki ga zaznamuje duh romantike. Park Novih dvorov in neogotska kapela predstavljata dvoje romantičnih pobegov – idiličnemupobegu iz tesnobe meščanske vsakdanjosti v naravo in melanholičnemu pobegu v romantinizirano preteklost.
Zgradba skladnih razmerij je zidana iz neobdelanega kamna in opek. Stenske obloge so razčlenjene z ostrimi loki okenskih okvirjev in oporniki iz opek. Fasada s portalom in četverolistno rozeto se zaključuje z vrsto slepih arkad na čelnem trikotniku. Robovi vogalov so podprti z bočnimi oporniki, ki se končajo v ostre kamnite vrhove. Uporaba gotskih stilnih elementov je bolj dekorativna kot strukturna ter ima tako predvsem simbolni pomen.
Ko je bila zgrajena, je morala izgledati kot zgradba, stara več stoletij, in vzbuditi asociacije na lepšo preteklost, prepleteno z nekoliko pozabljenimi vrednotami: srednjeveško krepostjo, viteškim kodeksom časti, temačnim spoznanjem minljivosti zemeljskega in predanostjo nespremenljivim duhovnim vrednotam. Z njenim dokončanjem je Jelačić zaokrožil urejanje Novih dvorov kot banske rezidence.
Kapela sv. Josipa arhitektonski je znak svoga vremena. Izgrađena je 1855., upravo sredinom stoljeća kojeg obilježava duh romantizma. Perivoj Novih dvora i neogotička kapela govore o dva romantičarska bijega – o idiličnom bijegu od skučene građanske svakodnevice u prirodu i o melankoličnom bijegu u historicističku prošlost.
Građevina skladnih dimenzija zidana je golim kamenom i opekom. Zidni plašt raščlanjen je šiljatim lukovima prozorskih okvira i zidnih kontrafora građenih opekom. Pročelje s portalom i četverolisnom rozetom zaključeno je nizom slijepih arkada zabata. Ugaoni bridovi poduprti su bočnim kontraforima koje završavaju šiljatim kamenim fijalama. Upotreba gotičkih stilskih elemenata više je dekorativna nego konstrukcijska i dakako ima simboličko značenje.
Kada je napravljena, trebala je izgledati kao građevina stara nekoliko stoljeća i asocirati na neku bolju prošlost obavijenu pomalo zaboravljenim vrijednostima: srednjovjekovne čednosti, viteškog kodeksa časti, turobne spoznaje o ovozemaljskoj prolaznosti i predanosti trajnim vrijednostima duha. Njezinim je dovršetkom zaokruženo Jelačićevo uređenje Novih dvora kao banske rezidencije.
THE CHAPEL
St. Joseph’s chapel bears the architectural stamp of its time. It was built in 1855, almost exactly in the middle of the century which was characterised by the spirit of romanticism. The park around Novi Dvori and the neo-gothic chapel both stand as a testimony to two concepts of romanticist escapes – an idyllic escape from the constraints of middle class day-to-day life to the nature and a melancholic escape to the historicist past.
This building of harmonious proportions is made of bare stone and brick. The exterior wall is divided by pointed arches of window frames and simple brick buttresses. The façade with the portal and quatrefoil rosette is framed by a series of blind arches on the gable. Corner walls are supported by clasping buttresses with pointed stone pinnacles on top. The use of gothic stylistic elements is more of a decorative than structural nature and clearly holds symbolic significance.
When it was built, it was supposed to resemble a several centuries old edifice and reminisce a better past that embraced somewhat forgotten values, such as mediaeval chastity, the knights’ code of chivalry, gloomy awareness of earthly ephemera and a commitment to the enduring values of the spirit. Its completion rounded off Jelačić’s design of Novi Dvori as the residence of Ban.